Triglavski narodni park je naš edini narodni park, razglašen s sedaj še vedno veljavnim Zakonom o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981 v mejah, ki veljajo še danes. To območje, ki obsega osrednji del Julijskih Alp, je območje s pestro biotsko raznovrstnostjo, številnimi naravnimi vrednotami, z ohranjenimi ekosistemi, krajinskimi značilnostmi ter bogato kulturno dediščino.
V svojem petindvajsetletnem obdobju je imel narodni park vodilno vlogo pri ustvarjanju parkovne politike v državi. V skladu z izkušnjami, ki so izhajale iz prizadevanj za uravnovešenje varstvenih in razvojnih interesov, so bili postavljeni tudi nekateri temelji za sodobnejši način ohranjanja narave v Sloveniji. Tako so Zakon o ohranjanju narave in nekateri drugi akti o ustanovitvi zavarovanih območij, črpali svoje rešitve iz pozitivnih izkušenj in primerov izvajanja Zakona o TNP. Pokazali so se tudi problemi, kot npr. pomanjkanje finančnih vzpodbud za podporo in razvoj dejavnosti, ki so tradicionalne v tem prostoru, in s tem pomembne za življenje lokalnega prebivalstva, zaradi česar je mnogokrat prišlo do nerazumevanja namena in pomena narodnega parka.
Usmeritev Vlade RS je nedvomno v nadaljevanju varstva narave v okviru zavarovanih območij, v smeri varovanja biotske in pokrajinske raznolikosti Slovenije ter ohranjanja avtentične krajinske identitete poselitvenih in krajinskih značilnosti. Vendar je Triglavski narodni park edini narodni park, ki je simbol slovenskega varstva narave. Vlada želi to območje zavarovanja še nadgraditi in posodobiti ob upoštevanju mednarodnih varstvenih standardov in kriterijev.
Sedaj veljavni zakon je bil sprejet pred 25 leti, nekatere njegove določbe so zastarele, saj so se medtem spremenile razmere v družbi. Sprejeta je bila nova zakonodaja, z uveljavitvijo Zakona o ohranjanju narave je bil vzpostavljen nov sistem ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter upravljanja zavarovanih območij.
Namen novega zakona torej ni samo prilagoditev zakona na družbeno-politične spremembe, ampak tudi posodobitev in nadgradnja pravnih rešitev, hkrati pa določitev takšnih razvojnih in varstvenih režimov ter usmeritev, ki bodo varovali naravne vrednote in ohranjali visoko biotsko raznovrstnost na eni strani, na drugi pa zagotavljali in dopuščali razvojne možnosti prebivalstva v parku in spodbujali trajnostni razvoj.
Zavarovana območja so praktični poligoni trajnostnega razvoja na terenu oziroma na lokalni ravni, saj se naravovarstvo vpleta v področja kmetijstva, gozdarstva, lovstva in ribištva, upravljanja z vodami, industrije in energetike, prometa in turizma. Za doseganje trajnostnega razvoja so nujne zakonodajne aktivnosti, delo z ljudmi in iskanje možnosti za sprejemljive rešitve medsebojne podpore varstva narave. Dosedanje izkušnje pri sodelovanju s kmetijstvom in gozdarstvom pri Naturi 2000 in v zavarovanih območjih so uspešne in koristne, a jih je smiselno vsebinsko in komunikacijsko nadgraditi z ustreznimi programi in načrti. Tudi regionalni razvoj je strateškega pomena za varstvo narave in lahko prav na tem področju pomeni prednost tudi na manj razvitih in ogroženih območjih. Menim, da je potrebno te prednosti poiskati in uskladiti varovanje narave in trajnostni razvoj.
Ljudem, ki živijo v parku in s parkom mora novi zakon zagotoviti podporo in razvoj ter kvaliteto življenja. Zagotoviti je potrebno vpetost razvojnih usmeritev v državne in regionalne razvojne programe.
Zelo pomembno vprašanje, ki se odprlo pri vašem delu je zagotovo tudi vprašanje meja. V zvezi s tem moramo vedeti, da bo vsakršna radikalna sprememba na tem področju pomenila velik zaplet in presoditi je potrebno ali je to namen zakona, ali so takšne spremembe vredne napora, ki ga bo potrebno v to vložiti, pri čemer uspeh ni zagotovljen.
In nenazadnje, park zagotovo in nujno potrebuje načrt upravljanja. Ob sočasni pripravi obeh dokumentov – zakona in načrta upravljanja - bo namreč mogoče rešiti prenekatero dilemo in vprašanje v zvezi z vsebino le-teh.
Z novim zakonom želimo torej zagotoviti modernejše pristope, ki bodo še izboljšali učinkovitost varstva, povečali vključevanje drugih sektorjev v parkovno politiko, zagotovili podporo življenju lokalnemu prebivalstvu ter omogočili prebivalcem in drugim obiskovalcem parka uživanje naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacijo v naravi.
Za pripravo takšnega zakona pa je potrebno odprto in transparetno delo, veliko potrpljenja, in sodelovanja različnih strokovnjakov pri njegovi pripravi.
Janez Podobnik
Minister za okolje in prostor